Špela Šavs o dobrodelnem teku okoli Slovenije in o poti do tja

Preddvorčanka Špela Šavs je tekačica. Ultramaratonska tekačica. V začetku septembra je z dobrodelnim tekom okoli Slovenije sklenila zlato pentljo: v organizaciji in s sodelovanjem Lions kluba Kranj ter ob podpori spremljevalne ekipe je 14 dni teka in 1125 pretečenih kilometrov posvetila otrokom z rakom, Junakom 3. nadstropja. Ponosni smo na našo soobčanko, edino žensko, ki je obtekla našo domovino, na njen izjemen podvig, pa tudi na plemeniti namen.

Neverjetna energija je žarela pred preddvorsko šolo ob štartu Špelinega teka okoli Slovenije:  družina, prijatelji, župan, župnik, šolarji, pa tudi občani, ki smo jo le navidezno poznali, smo jo želeli pozdraviti in zaželeti srečno pot. Nekateri smo se ji pridružili in z njo ter s številnimi šolarji pretekli prvi delček izziva, drugi jo pospremili le z mislimi. Verjamem, da se je v 14 dneh, ko je premagovala pot, marsikdo spomnil nanjo, ji poslal dobro misel, morda SMS za Junake na 1919... Navdušenje in pravo navijaško vzdušje sta vela po Šolski ulici tudi, ko je Špela pritekla nazaj v Preddvor, ko je sklenila krog. Iskreno veselje, čestitke, srečanja, objemi, hvaležnost… Vsak je lahko začutil, da gre za nekaj pomembnega, velikega.

 »Zares sem presrečna, da mi je uspel ta moj življenjski projekt. Energija, vzdušje, sprejem v Preddvoru, otroci iz vrtca, ki so navijali za ograjo, šolarji, ki so tekli z menoj…, to je bilo še lepše kot uradni sprejem in zaključek teka v Kranju.  To je bilo res iz srca in mi je prišlo do srca,« je povedala Špela dan po zaključku izjemnega podviga, ko je že strnila nekaj vtisov, občutkov in doživetij.

»'Fajn' je bilo tudi v Kokri, kjer so me pričakali učenci tamkajšnje šole. Jaz sem vedela, da jih je malo, eden od ekipe pa je dejal, če so izbrali le najboljše, ta najbolj pridne. In potem so z menoj tekli do skale, seveda sem sprejela njihovo pobudo. Eni so se zagnali, eden je komaj tekel, a je vztrajal. Lepo je bilo. Tudi, ko sem šla na ta tek, nisem pričakovala kaj takega. Toliko domačinov, župnik se je odzval mojemu povabilu na štart, kar mi je res veliko pomenilo, pa župan, čisto preprost. Bolj preprosti so ljudje, bolje se počutim med njimi. In nisem pričakovala, da bo vse skupaj tako izpadlo.«

Okoli Slovenije, ker je odpadel tek Milano – San Remo

Špela se je v Preddvor poročila pred dobrimi 30 leti. Otroštvo je preživela v Šenčurju in že takrat je bila športnica – smučarka. Veliko je tekla, v šoli pa je imela  najraje telovadbo in likovno. Učitelj jo je 'dal' na krose, drugim dekletom se ni dalo, njo pa je veselilo. In tek je postal del njenega življenja.

»Vsako leto naredim en dolgi tek. Lani za 1. maja bi morala teči Milano – San Remo, pa je odpadlo zardi korone. Bila sem razočarana, kar nekaj mi je manjkalo. Razmišljala sem, da verjetno naslednje leto (torej letos) tudi ne bo nič, saj so napovedovali, da bo kar trajalo, preden bodo dovolili, da se spet družimo. In tako mi je prišlo na misel, da bi pretekla Slovenijo. Vedno me vleče nekaj več. Doslej je bil najdaljši tek 345 km na Slovaškem. Bil je lep tek, še zlasti na začetku, kjer je bilo več prelazov, jaz imam pa rada klance. Tam sem bila prva.  To je bilo za Šparto 2017, ki je ena najtežjih tekaških preizkušenj na svetu, treba se je kvalificirati, da te vzamejo in da tečeš s profesionalci. V teku Šparta pomeni toliko, kot Tour de France v kolesarstvu. Po Šparti pa me je vleklo še več, zato sem šla leto kasneje na Slovaško.

In čisto vse se je poklopilo

Ko se je Špela odločila za tek okoli Slovenije, ni vedela, da bo za koga tekla. To je bil njen osebni izziv. »Začela sem sanjati. Tako je, če imaš en cilj, če hočeš nekaj narediti, moraš začeti sanjati in živeti za to. Namen je bil, da grem kot vedno, s svojo ekipo in to bo to. Vedela sem pa, da jo bo treba okrepiti, ne bo dovolj le tista, ki je hodila z menoj doslej. Marca sem imela ekipo sestavljeno in imeli smo prvi sestanek. Ko sem za izziv povedala predsednici Lions Kluba Kranj Mojci Lončarski, s katero se dobo razumeva, je le-ta predlagala, da bi tekla zanje. In tako se je zgodilo. In čisto vse se je poklopilo: 30 let Slovenije, 30 let Lions Kluba, izbrala sem si september, ker vem, da je stabilno vreme, ob tem pa, če je že september, da začnem 3., ko ima Matevž (vnuček) rojstni dan. Pa še september je mesec ozaveščanja o otroškem raku – kar se je tudi po naključju ujemalo. Trudim se, da sem do ljudi dobra, zdaj sem si pa rekla, da sem dobila vse to nazaj: dobro se mi je povrnilo, z vremenom in vsem ostalim. Vreme je bilo ves čas lepo. Če bi imeli dež, ko smo šli iz Logarske po tistem blatu najbrž s kombijem sploh ne bi šlo. Res se je poklopilo. Pritekla sem do Kranja, kjer so me sprejeli, potem smo šli na kosilo in takrat je počasi začelo rositi. Kot bi se nekdo zjokal. Kot bi nas nekdo od zgoraj spremljal. Čisto vse.«

Na poti okoli Slovenije ni bila sama

V Špelini spremljevalni ekipi so bili poleg hčerke Mance, ki je bila z njo vse dni, še Aleš Žibert, Laura Lončarič Rangus, Katja Gros, Rajko Podgornik, Vilma Grošelj, Tomaž Strgar, Goran Kuhar, Marko Roblek, Peter Gregorc, Mojca Lončarski, Drago Dulc, Miha Jerič in Tomaž Jenko. Menjavali so se, nekateri so bili z njo 3 dni, nekateri 4. »Imela sem 'fajn' ekipo, vsi so mi pomagali, kje, kaj, ves čas so delali.« Nekateri so z njo tekli del poti, drugi jo spremljali na kolesih, v kombiju, avtodomu, skrbeli za okrepčila, opremo… In tako so zaokrožili okoli Slovenije: Iz Preddvora do Tržiča, naprej do Jesenic in Kranjske gore in preko Vršiča v Trento. Že prvi dan! Nato pa ob Soči: Bovec, Kobarid, Tolmin..., do Solkana, tretji dan po Krasu do Kozine, nato do obali in po slovenski Istri … Pa ob južni meji, ob Kolpi in ob Sotli. Podčetrtek, Rogaška Slatina, Ormož, Razkrižje, Hodoš, Kuzma, Cankova, Apače, Maribor, Radlje ob Dravi, Vuzenica, Dravograd, Ravne na Koroškem, Mežica, nato čez Pavličevo sedlo na Jezersko in nazaj proti domu... To so le nekateri kraji, večini znani in dostopni z vozili. Peš, v teku, v enem samem povezanem krogu pa le Špeli.  »Že v Ravnah na Koroškem sem si rekla: Je že naš zrak, že voham smreke. Saj je drugje tudi lepo, ampak tukaj se mi zdi najlepše.«

In zgodila so se srečna naključja…

»Kaj se nam je vse dogajalo! V vsakem kraju sem imela kakšnega tekača, ki me je vodil po lokalnih, najbližjih poteh. Progo smo si sicer prej začrtali, domačini, ki so se javili, pa so vodili, da je bilo čim manj kilometrov. Enkrat smo zgrešili za ene 800 metrov, še domačin ni bil čisto gotov, tedaj pa se je mimo pripeljal njegov prijatelj, ki se sicer nikoli ne vozi po tisti poti. Začuden, da jih je srečal, je dejal, da ne ve, kaj mu je bilo, da je izbral tisto pot…on nas je potem usmeril v pravo smer.«

Srečen razplet je Špeli naključje prineslo tudi ob Kolpi: »Tekla sem in mislila, da slišim medveda, čisto blizu. Z menoj sta bili Manca in Vilma kolesih, spremljevalni kombi in avtodom sta šla naprej. Vse tri nas je bilo strah… In tedaj se pripelje vozilo vojaške policije. Povedala sem, da me je strah. Smejali so se, če vem, kako se oglaša medved in pojasnili, da verjetno slišimo jelena. Vprašali so, kam gremo in povedala sem, da tečem okoli Slovenije. Nejeverno so se smejali, nakar je eden ugotovil, da me je videl vsako jutro teči mimo kranjske vojašnice. Bil je iz Kranja. 5 kilometrov so me potem spremljali, počasi so vozili, da nas ni bilo strah. Nato je prišel Rajko in ostala spremljevalna ekipa, vojaka sta šla naprej a sta se vrnila in nas opozorila, da so v bližini divji prašiči z mladički in da se ni več za hecat, da je res nevarno in da bi bilo bolje, da nehamo. Tako sem za tisti dan zaključila malo čez 9 zvečer, odpeljali so me do apartmaja, naslednji dan pa sem tek začela na istem mestu, kot sem prejšnji večer zaključila.«

Divje prašiče so srečali tudi na Črnem kalu, cel breg jih je bil, ogromni so bili in kar sikali so. Zato je tam ob tekačici ves čas  vozil spremljevalec s kombijem. Zjutraj, ko je začela in se vzpenjala na Črni kal, ko se je že zdanilo, je videla tudi mladičke, le meter stran od ceste so bili. »Sem šla kar na sredo ceste, saj je bila čisto prazna. Na krasu je bilo pa veliko kač…«

To so čisto drugačna živalska srečanja, kot med domačimi jutranjimi kilometri v Bašlju, na Povljah in okolici.  »Zjutraj običajno srečujem srne, lisice, to se nič ne bojim. Pa tudi medveda sem že srečala. Sem se ustrašila in nisem mogla verjeti, da je res. Ustrašil se me je, tako kot jaz njega in šel. Pa nikoli ne pomislim, da zdaj zaradi tega ne bi šla na tek.«

V 14 dneh okoli Slovenije, toliko kilometrov, vsak dan ure in ure teka...

»Nobenih problemov nisem imela. Brez 'musklfibra' se je izšlo. Sem mislila, da bom kaj trda, a sem se po tuširanju počutila kot nova. Zgleda, da imam telo, ki se dobro regenerira po naporih. Tudi prebava, presnova, vse normalno. Jedla sem veliko, mi je pasalo: zjutraj skledo kosmičev, je Manca namešala, čez eno uro že dva sendviča, pa še rogljiček zraven… Nisem vedela, kam dajem, sem pa rabila in pokurila toliko. Enim se hrana upre in ne morejo jesti, zato odstopijo, jaz pa nobenih težav. Ne z mišicami, ne z želodcem. V glavi sem imela, da moram teči, da zjutraj ob 6h začnem, ob dveh imam kosilo, potem imam počitek in potem spet tečem do ene 9h zvečer. To imaš tako glavo 'naštelano' in potem kar gre. Sploh nisem imela nobene take posebne krize. Ali pa je bilo tako zato, ker sem vedela, za koga tečem. In kadar ti je težko, se spomniš in rečeš: Pa da jaz ne bi, k' sem zdrav! In sem zmogla.«

14 dni z zlato pentljico in mislimi na Junake.

»Med tekom tudi molim. Veliko. Pri teku za Junake se mi je vse tako lepo poklopilo… V Rogaški Slatini, ko sem tekla, je prišel Frenk Hansel. Dal mi je majčko Junaka Anžeta, Junaka zvezdice, saj je žal umrl. 30 km sem odtekla z majčko v rokah. Najprej sem se zjokala, nato pa tekla. Manca je rekla, pa tudi sama sem jih videla, koliko metuljev je bilo takrat okoli mene. In krave so šle kar za mano. Dobila sem kar eno posebno moč. Po tleh pa številni kovančki, pravijo, da je tudi to simbol, da te spremljajo angelčki. Neverjetno. To mora biti nekaj več. Tudi Frenk je dejal, da je začutil, zato je prišel. Prišel je tudi v Kranj.

Pa tudi moj ati, ki je nepričakovano umrl, ko sem tekla Špartatlon, je bil zraven. Da se je vse poklopilo, da ni bilo nobene krize, da je šlo vse gladko…, sigurno mi je nekdo pomagal. Anžetov medvedek bo pa tudi za vedno ostal z menoj.

In na cilju teka me je pričakala ena izmed Junakov, punčka Katka. To te kar srce zaboli. Bom šla na obisk k Junakom. Kmalu.«

Štirje pari čevljev so šli za ta tek

»Res je. Precej je bilo makadama, če ni lep makadam, se čevlji hitreje obrabijo. Imam pa res dobre superge, nisem imela nič žuljev. Začela sem s čisto novimi. Že nove moraš take kupiti, da zdržijo in ne pustijo žuljev. Če ni tako, nekaj ni v redu. Ne rečem, da niso dobri, ampak niso za na tvojo nogo. Treba je znati izbrati prave. Jaz vse kupim v Koali na Bledu. Zaupam jim že 20 let, verjamem strokovnim nasvetom in se obrestuje. Ne vem, kako bi bilo, če bi imela žulje.«

Priprave na podvig so trajale celo leto

Na tek okoli Slovenije se je Špela temeljito pripravljala: trenirala je vsak dan, že eno leto prej. »Vstajala sem ob 4h zjutraj in že do službe naredila 25 do 30 km. Trikrat na teden se nisem zvečer peljala domov, ampak sem tekla. Vsako nedeljo isto: vstajanje zgodaj zjutraj in v hribe: od doma sem tekla do Jezerskega, se preobula v 'gojzarje', šla naprej na Ledine, na Češko kočo, Pristovški Storžič, …zmeraj me nese na Jezersko. Ko sem prišla domov, sem se pa spraševala, če sem dosti naredila. Stuširala sem se in nato kuhala. Nisem hotela, da me nekdo crklja ali pa da zato, ker jaz tečem, ne bi imeli kosila. Dostikrat je Jure rekel, saj ni treba krompirja zraven, važno, da je kosilo. Ne, sem rekla, bomo imeli 'tko k' se zagre'. Potem sem se malo spočila, potem pa delat. Midva greva vsako nedeljo zvečer za dve uri delat v mesnico. No, do tja, do Kranja sem še tekla, delala dve uri in tako se je dan zaključil. V ponedeljek zjutraj pa spet ob 4h. Res sem veliko trenirala. Nobenega dneva si nisem vzela 'frej'. Od lani do letos, s tem, da delam vse sobote, vsako nedeljo… Tek je bil v bistvu moj dopust. Sama ne grem na dopust, na morje, ker bi bila z mislimi ves čas v mesnici. Ni mi vseeno za našo trgovino, rada jo imam, imela bi slabo vest in ne bi mogla uživati.

S tekom je pa drugače. Tek me pokonci drži, da lahko vse delam, da mi energijo, da sem vesela. Ko odtečem, lahko naredim vse. Včasih me kdo vpraša, če sem zmatrana. Ne. Ko si že toliko natreniran, moraš enostavno teči.

Rada grem tudi v hribe. Nočem se voziti nekam drugam - zakaj ne bi šla kar od doma, pod hribi sem doma in imamo tako lepe hribe… Lahko hodim 10 ur ali še več. Toliko poti je, vse sem že prečesala tule gor. Tudi izvirov je toliko, da vzameš s seboj le bidone in kakšne šumeče tabletke, ni treba nič posebnega s seboj nositi. Je pa treba pogledati vreme, glede tega sem previdna, razmer ne bi izzivala. Če malo rosi, že grem, če je pa kaj drugega napovedanega, pa ne bi rinila prav visoko. Takrat raje tečem spodaj.«

Špela Šavs, ultramaratonka s spoštovanja vrednimi dosežki, pa ostaja preprosta, prav nič zvezdniška.

»Veliko takih poznam, ki so 'grebatorski', ki jim gre le za slavo, to pa jaz nisem. Če ne bi tekla za Junake, tudi za tek okoli Slovenije ne bi bilo pompa, bi bil le moj. Treningov ne objavljam nikjer, sem in tja Manca objavi kakšno sliko, če je tekma. Nisem tip za tehniko, da bi skrbela za objave. Raje naredim kaj ročnega, rada kuham, pečem, vrt imam, rože. Tek je pa za zraven. Ne rabim drugega, le to, da izginem v naravo, za uro, dve… Nad Jakobom se začne veselje. Veliko jih gre do Jakoba, ne vem, ali je moda taka, ali bi radi kile izgubili, a kdor ima srce, gre tudi višje.

Ko sva se z Manco vrnili domov, je mama skuhala večerjo in posodo smo zložili v stroj. 'Mami, glej, pomivalni stroj, a to tudi obstaja?!' Ekipa, ne le da so posodo na roke pomivali, treba je bilo vprašati domačine, če gredo lahko nekam posodo pomit. Ko pa prideš domov, se zaveš, kaj pomeni udobje doma. Bi moral vsak za dan, dva malo od sebe dati, da bi mu kaj dol priteklo, da bi znal v življenju vse bolj ceniti. Ker imamo čisto vsega preveč, pa se še pritožujemo.«

Kam pa zdaj?

»Privlačijo me res težke stvari, za katere se je treba potruditi. Nekaj takega je še, ampak ne morem še povedati, kaj.«

Naj bo cilj kar skrivnost, dokler ne pride pravi čas zanj. Takrat bomo – zdaj ko Špelo bolje poznamo -  zagotovo tudi Preddvorčani spremljali njene podvige in držali pesti. Zdaj pa ji še enkrat čestitamo za vztrajnost, požrtvovalnost in z zlato pentljico na prsih in z Junaki v mislih odtečene kilometre! Čestitke in zahvala za srečno zaključen tek s plemenitim namenom veljajo tudi Lions Klubu Kranj in Špelini spremljevalni ekipi.

Junakom še vedno lahko pomagamo z nakazilom na TRR Lions kluba Kranj SI56 0700 0000 0709 548 - namen Junaki 3. nadstropja ali s SMS JUNAKI5 na 1919 .

Petra Lombar Premru

Foto: osebni arhiv Špele in Mance Šavs