Romali smo od svetnika do svetnika

V soboto, 27. aprila 2024 je v župniji Preddvor potekalo drugo spravno romanje od svetnika do svetnika. Tako kot lani se je župniku Pavlu Okolišu pridružilo 12 romarjev - polovica že izkušenih, druga polovica, med njimi kar pet birmanskih pripravnikov, pa se je na to krožno pot podala prvič. Glavni namen 12-urne hoje do vseh preddvorskih cerkva je bila molitev, da bi v župniji živeli v miru in spravi.

Ob četrti uri zjutraj smo se zbrali v farni cerkvi sv. Petra v Preddvoru, ter se po prejemu romarskega blagoslova v soju lune podali proti Možjanci, kjer nas je v cerkvi sv. Nikolaja še pred peto zjutraj sprejel ključar Metod in nas pogostil s toplim čajem in pecivom. Med sestopom proti dolini Kokre je ptičje petje napovedalo svit in čudovit dan, idealen za hojo. Kilometri ob robu ceste so nas opomnili, da bi bilo romanje še pred nedavnim precej krajše, saj je kokrška cerkev del preddvorske fare šele zadnjih nekaj let. Po litanijah in blagoslovu smo nizali kilometre nazaj proti Potočam, od koder smo se vzpeli na najvišjo točko poti, k zavetniku romarjev svetemu Jakobu. V cerkvici, ki nam jo je prišel odpret ključar, je veljal blagoslov vsem v soseski tega zavetnika, nato pa je romarski križ, ki smo ga izmenjaje nosili na čelu sprevoda, prevzela Francka Šavs, najstarejša udeleženka romanja. Dolg spust in ponovni vzpon sta nas za drugim romarjem častitljivih let, 78 letnim Janezom Šenkom vodila k naslednji postaji, k sv. Miklavžu nad Mačami, kjer je bila maša za spravo, katero so z ubranim petjem obogatili preddvorski cerkveni pevci in drugi verniki. Gostoljubne Mačanke so poskrbele, da smo se pred nadaljevanjem hoje še okrepčali. Tudi številčno smo se okrepili, saj se nam je pridružilo še nekaj romarjev. Kot med vsako etapo nas je tudi na poti k sv. Lovrencu najprej spremljala molitev rožnega venca, po njej pa je zavladalo sproščeno, vedro vzdušje v pogovoru med generacijsko pisano skupino. V cerkvici smo se priporočili zavetniku in drugim svetnikom, zunaj pa z veseljem zrli v dolino na pot, ki nas je čakala: le še sestop in ravninski del. Spokojna je bila hoja mimo travnikov in skozi zeleneči gozd, ki nas je vodila na Srednjo Belo k cerkvi svetega Egidija. Ključar Jože in gospodinje so nas pogostili, da smo se lahko urnejšega koraka sprehodili na Breg k svetemu Lenartu in naprej v Tupaliče k svetemu Klemenu, kjer smo bili zopet deležni okrepčila gospodinj in ključarja. Veselje in hvaležnost sta nas prevzemala, najmlajše romarje zagotovo tudi ponos, ko smo vsi, ki smo zarana stopili na pot, pet pred četrto popoldne prispeli na cilj, nazaj v farno cerkev in z litanijami in vpisom v spominsko knjigo sklenili dobrih 36 kilometrov dolg krog.

Lepo je bilo hoditi v družbi dobrih ljudi in za dober namen: naj molitve in blagoslovi pripomorejo k dobrim odnosom, sožitju in spravi med ljudmi v naši župniji. Vabljeni, da se nam pridružite na naslednjem romanju od svetnika do svetnika, ki bo v soboto, 26. aprila 2025.

Petra Lombar Premru in romarji