Tupališke jaslice

»A veš, da razmišljam, da bi bilo dobro, če bi tudi mi v Tupaličah, postavili jaslice,« je enega dne, predlagal Sajovčev Gašper Makučevemu Janu. Jan mu je takoj prikimal in pritrdil: »To bi bilo pa res lepo!«

In res je lepo! Prav zanimivo in spoštljivo je, kako se prav med mladimi rodi takšna ideja, ki potem poveže ljudi v vasi. Gašper Krč in Jan Mekuč sta potem s tupališkimi mladinci začela snovati prve jaslice na prostem v Tupaličah. Prav hitro so imeli nabranega dovolj mahu, nekaj manjših skal in drobnih kamnov za pot. V knjigarni Ognjišče so kupili zares lepe, ravno prav velike podobe. Navajeni vsega tehničnega dela, so fantje brez težav zgradili leseni obod in na sprednji strani pritrdili še pleksi steklo. Pri izdelavi je bil glavni mojster Luka Kurnik. Samo postavljanje jaslic je vse ustvarjalce navdalo z velikim zadovoljstvom in veseljem. Ko so postavili smreko, ki jim jo je podaril Žnidarjev Janez, in ko so pred njimi zaživele osebe v jaslicah, so si segli v roke. Ustvarili so svoj sen in ob tem so bili preprosto srečni! Obljubili so si, da bodo tupališke jaslice postale tradicionalne!

Dva dni pred Božičem so tupališki mladinci k jaslicam povabili vse prebivalce Tupalič. Prišlo jih je res veliko, med njimi tudi iz gornjih Tupalič, izpod Češenj in Gmajne in prav čutiti je bilo, da jim ta toplina druženja, to srečanje vseh dobro mislečih ljudi ob zaključku leta veliko pomeni. Sveta družina ima svoj čar in sporočilnost o blaženem miru in o rojstvu ljubezni in prav ta ljubezen bi morala prav v tem današnjem času z veliko predanostjo živeti med ljudmi.

Slavko Prezelj