70 let Jerneja Polajnarja in kolesarski praznik

Letos smo kolesarji DU Preddvor praznovali že tretjo okroglo obletnico, tokrat 70 let Jerneja Polajnarja iz Kokre, in sicer v sredo, 13.9.2023. Po kolesarjenju od Preddvora do Velesovega, nismo zavili nazaj v Preddvor ampak v Kokro k Jerneju domov h Koreninšku.

Jernej Polajnar se je rodil 3.9.1953 kot drugi od treh Koreninškovih otrok. Kot vsi Kokrjani, je prva leta obiskoval šolo v Kokri, kasneje v Preddvoru. Starši so mu kupili nahrbtnik in vsak dan je šel skoraj štiri  km peš do šole in nazaj. Torej je prvi trening vzdržljivosti imel že zelo zgodaj  Za dobrodošlico sta bila dva prijazna voznika, Maček iz Hotemaž in Karun z Visokega, ki sta ga večkrat peljala. Hodili pa so skupaj z leto mlajšima sosedoma. Najlepši spomini na kokrško šolo so spet povezani s športom. Šola je imela nekaj parov sank in smučk, ki so si jih lahko sposodili. Smučal je veliko,  se spominja Jernej, saj je bila vsaka zima mrzla in snežena. Pa ni smučal na Krvavcu, ampak kar na domačem  hribu in dodaja:  tam smo res veliko presmučali, super teren je bil takrat in še zdaj, le da sedaj ni snega.

Oče je želel, da bi šel na žago, pa je Jernej šel na poklicno savsko šolo. Kaj ga je premamilo? Dobil je  štipendijo, vozno karto, bon za malico in imel poklicno šolo. En teden na strojih en teden v šoli, en teden teorija, en teden praksa, se spominja Jernej. V službo je šel  1. avgusta, 18 rojstni dal imel šele mesec dni kasneje. Ko je delal ponoči, je šel najprej peš do Preddvora in obratno po službi  peš iz Preddvora nazaj v Kokro. Sledilo je 15 mesecev  vojaščine in potem nazaj v službo. Ob delu je  naredil srednjo tehnično šolo in potem šel v tehnološke službe. Kar pomeni, da ni več delal v treh izmenah, ampak samo  dopoldne. V pokoj je šel 2013 in imel 41 let delovne dobe.

Ves čas je tudi delal doma na kmetiji in jo prevzel po starših. Ko je prišel od vojakov, je oče izgubil vid in vse je vodil Jernej. Ivico je našel v Šenčurju, od tam je bila doma tudi Jernejeva mama, skupaj sta obnovila hišo, imata sina in hčer ter tri vnuke, 2-letnega Petra, sedmošolko Saro in devetošolko Manco.

Ko zanimivost Jernej pove, da je na njegov rojstni dan v vasi Kokra prvič zagorela žarnica,  posvetila elektrika! Tega se sicer ne spominja sam, se je pa ohranil spomin starejših!

Ob službi sta z Ivico obdelovala kmetijo in skrbela za starše. Ravnine je le en hektar, vse ostalo je breg in gozd. Imata običajno pet krav, osla, njivo za domačo uporabo, to je Ivičino veselje. Jernej skrbi za gozd, drva in dela na travniku in tako vzdržuje tudi kondicijo poleg kolesa.

Ko ga vprašam, kako je s prostim časom, Jernej pove, da je zdaj vse prosti čas, dela, ko mu ustreza, kadar ne, pa počiva. Predvsem si pa ne predstavlja, da bi živel v mestu, tu vidi vso naravo in z njo živi odkar pomni.

Jernej je včasih veliko hodil v hribe, a ob revmi to ni več zmogel. Pa je na srečo imel enega sodelavca kolesarja, s kolesom je bilo pa v redu. Pozimi pa še vedno hodita  z Ivico po okoliških kokrških hribih, tako da gresta od doma peš. K preddvorskim kolesarjem ga je  Milan Tičar, saj sta bila osnovnošolska sošolca.

Vesel je,  da je star 7o let, predvsem, da je  toliko fizično zdrav, da gre s časom naprej, da vidi pred seboj svetlobo in bodočnost. Še marsikaj bi doživet, naredil, predvsem pa konča z mislijo, da dokler smo tu, uživajmo življenje in se spominjajmo  na ljube ljudi, kajti veliko jih že več ni.

Tokrat je  Jernej že drugič praznoval 70-letnico, prvič  na god sv. Jerneja, 24. avgusta, kajti že stari oče in oče sta bila Jerneja in so doma imeli družinski praznik in ohranil je tradicijo. Sedaj z nami kolesarji. Vsekakor bolje 2x kot nič. Torej na tvoje zdravje, Jernej!

Besedilo: mag. Franceska Žumer

Fotografije: Marko Govekar