inPlaninec - Osvojili zasnežen Tamar na vozičkih

 

Ničkolikokrat smo se že prepričali, da zima za inPlanince ni ovira. S četrtkovim pohodom v zasneženi Tamar pa smo dokazali, da lahko v zimskih razmerah gore osvajajo tudi gibalno ovirani. Seveda ob primerni tehnični podpori in spremstvu usposobljenega kadra. V zimskem ambientu so tri gibalno ovirane osebe s posebej prilagojenimi vozički s smučmi opravile pot od Planice do Tamarja in nazaj. Skozi pogum gibalno oviranih, skozi njihovo željo po aktivnosti, ob sodelovanju podpornega osebja in v družbi slepih in slabovidnih, planincev z okvaro sluha in nevrorazličnih AMA, se je zrcalilo celotno poslanstvo inPlaninstva.

Pot smo pričeli v Planici, ko so prostovoljci zavihali rokave ter vozičke, na katere smo pritrdili pasove za vleko, skozi precej mehko in vdirajočo se snežno podlago povlekli navkreber. Trije ali štirje prostovoljci so se izmenjavali pri vsakem vozičku.

 

Pot je bila na trenutke naporna, a premagovali smo jo v naraščajočem dobrem vzdušju veselih inPlanincev. Svoje je dodalo še vreme. Če je ob začetku še nekoliko rosilo, pa se je na poti skozi čarobno zimsko pravljico megla kmalu razblinila, pokazalo se je sonce, odprl se je veličasten pogled na strmine okoli Tamarja. Tudi na Jalovec, kot krasi grb Planinske zveze Slovenije, ki letos praznuje 130 let.

 

Po slabi uri so pohodniki uspešno in varno dosegli cilj, odpeli smučke na vozičkih in pasove ter zimske vozičke spremenili v vozičke s kolesi, primerne za vstop v notranjost Doma v Tamarju. Med pohodniki so bili tudi gluhi, ki so nam postregli v okviru akcije Gluhi strežejo v planinskih kočah, kar je še ena od mnogih potez akcije, ki podpira in promovira inkluzijo in medsebojno sodelovanje vključenih.

 

Po malici pa je za gibalno ovirane sledil vrhunec dneva. To namreč ni bila pot navzgor iz Planice v Tamar, ampak povratek. Na poti navzdol smo na vozičke namesto koles pripeli smučke, na smučeh so bili tudi spremljevalci. Večino poti vleka ni bila potrebna, usmerjanje in uravnavanje vozička je zadostovalo.

Pohoda so se udeležili trije gibalno ovirani, ki so kljub temu, da morajo za premikanje uporabljati medicinske pripomočke: invalidski voziček, električni invalidski voziček in skuter, željni planinskih zimskih dogodivščin. "Za mano je edinstveno doživetje, ki mi bo ostalo v spominu predvsem zaradi spoznanja, da je cilje mogoče doseči na več načinov. Včasih poti na prvi pogled delujejo nedostopne, vendar so dostopne tudi za nas. Le na nekoliko drugačen način, na primer s smučmi namesto koles. In ob podpori ljudi, ki namesto ovir vidijo izzive," je povedala Mojca.

 

Eden takih je Marjan, reden udeleženec inkluzijskih pohodov Skupaj v hribe, ki je bil tokrat v vlogi spremljevalca na smučeh. »Ko smo se z Jurčkom pogovarjali o zimskem pohodu v Tamar in spremljanju gibalno oviranih oseb z vozički na smučeh, sem bil zelo navdušen. Namreč, v naši družini zelo uživamo v zimi in vsi smo tudi dobri smučarji. Hčerka Katja je lani opravila strokovno usposabljanje za učiteljico smučanja, jaz pa sem to šolanje opravil že pred več kot 35 leti, ampak še nisem vsega pozabil. Zato nas je toliko bolj razveselilo, da smo v inkulzijske pohode vključili tudi to športno panogo. Vseeno pa so nas, ko smo se zjutraj z ženo Polono in hčerko Katjo odpravljali na pot, začeli najedati dvomi. Vreme je bilo pretoplo, vso pot so nas spremljale deževne kapljice, tudi v Planici še. Kako bo šlo po snegu z vozički in kako so prirejeni za takšno vožnjo? Kakšen bo teren, da ne bo mogoče prestrm in bo vozičke, privezane z vajetmi, težko obvladati na smučeh? Pa so se vse skrbi razblinile, ko smo, sicer po dokaj naporni vleki vozičkov, prišli do koče v Tamarju in nas je obsijalo sonce. Naša smučarska oprema nas je že čakala tam, Mojčin voziček pa smo v hipu spremenili v smučarsko mobilnega. Tri smučke so nadomestile kolesa in s tem ni bilo več vdiranja v mehak in moker sneg, pa tudi stabilnost se je zelo povečala. Po obveznem skupinskem slikanju smo se postavili v ekipo za spust, Mojca naprej, jaz kot krmar takoj za njo, Polona in Katja pa kot zaviralki na vajetih za nama. Čeprav smo na začetku mislili, da bomo lahko opravili vožnjo samo za vzorec po prvem klančku, nas je smuka tako prevzela, da smo se spustili čisto do izhodišča v Planici. Na koncu smo bili že tako uigrani, da smo si zaželeli še kakšnega bolj strmega klanca in večje hitrosti.«

 

Organizator inkluzijskih aktivnosti odbor inPlaninec že sedmo leto uspešno deluje, vodja odbora Jurček je prisoten na vsakem pohodu Skupaj v hribe: »Med inPlaninci so bili tudi tisi, ki so se prvič podali v Tamar. Navdušenje in zahvale vrstijo od vseh inPlanincev: prostovoljcev, gibalno oviranih, dolgotrajno obolelih, gluhih in naglušnih, slepih in slabovidnihter planincev, ki nas srečujejo. Ko gremo Skupaj v hribe postane svet bolj prijazen, življenje bolj radostno in navdihujoče. Dojemanje pripadnosti skupini, v kateri je vsak posameznik edinstven in dragocen, je neprecenljiv. Občutek sprejetosti je vizija inkluzije in enakih možnosti in mi jo udejanjamo. »Omogočamo priložnosti za inPlanince.« in vedno znova smo navdušeni nad radostjo, ki se širi na inkluzijski pohodih. Hvala vsem, ki nas podpirate.«

 

Povzetke pripravil: Marjan Bogataj

Celoten članek pa Zvezdana Bercko na povezavi: https://inplaninec.pzs.si/novice.php?pid=16220