Pustno obarvan pohod DU Preddvor

Na pustni torek, 1.marca 2022, smo imeli izjemno slikovit, tako po programu kot razgledu, pohod od Praproč do utrdbe Črni Kal ter po krožni poti nazaj do kombijev pod vodstvom planinskega vodnika Janeza Planinca.

 Ob osmi uri smo se odpeljali iz Preddvora in po uri in pol vožnje do Praproč smo doživeli preobrazbo v vse smeri. Nekateri so se pomladili v mladenke in drugi v »stare babe in dedce«, vse pa je zabavala poskočna Pika Nogavička. Za še boljše razpoloženje s krepkim napitkom in sladkimi dobrotami sta poskrbela slavljenca, Janez Sluga in okroglo-obletnica, 70-letnica Jadranka Vrtlar. Čestitke obema kar na začetku, ker smo se resnično dobro opomogli za hojo za naslednji dve uri. Seveda smo se tudi slikali, saj je bila naša raznovrstnost resnično velika, zasluga pa gre tudi Franciju Šenku, ki je s seboj pripeljal lasulje in  maske, ki so bile takoj  »razprodane«.

Potem se je začela resnično uživaška hoja po kraškem svetu mimo številnih pašnikov z živalmi, kamenjem in vse je hitro minilo ob pustnem pogovoru. Naš prvi postanek in ogled je bil pri cerkvi Marije Snežne. O njenem nastanku obstaja več legend. Prva pravi, da naj bi v četrtem stoletju isto noč papež in bogati Rimljan Ivan sanjala, da jima je Marija naročila, naj zgradijo cerkev na kraju, kjer bo 5. avgusta zapadel sneg. Tega dne naj bi res zapadel sneg na vzpetini, kjer so nato okoliški prebivalci zgradili cerkev. Druga legenda pravi, da naj bi se Marija prikazala ljudem na vzpetini, o čemer še danes priča viden odtis noge v kamnu na stezi sredi hriba, preden se pride do stopnic in obzidja. Tretja legenda pripoveduje o napadu turških konjenikov, ki so pridirjali pred cerkev. Pred vrati cerkve se je konj poveljnika ustavil in se zasukal. Kopito se mu je vdrlo v živo skalo. Ta odtis konjskega kopita v kamnu je viden nedaleč od vhoda v cerkev na zahodni strani. Od tu smo se usmerili proti utrdbi Črni kal in  se razdelili v dve skupini, eni za zahtevnejšo in drugi malo lažjo ravninsko pot. Utrdba se nahaja na trideset metrov visoki skali, ki je nekoč bila dostopna le preko štirimetrskega dvižnega mostu. V 11. stoletju ga je dal sezidati istrski mejni grof Ulrik I, da bi tako nadziral pomembne strateške poti. Ruševine utrdbe so na strmi skali, ločeni od Kraškega roba, ki ju je nekoč povezoval dvižni most. Danes so ostanki utrdbe ponovno dostopni preko kovinskega mostu. Pri utrdbi smo imeli počitek z malico in  nadaljevali pot skupno naprej krožno do naših kombijev. Pri smerokazu za Marijo Snežno se je  krog zaključil in  le še malo poti je bilo do kombijev, kjer so nas še čakale preostale sladke dobrote.

Pohoda s tem še ni bilo konec, ker smo se ustavili v bližnji restavraciji in nazdravili slavljencema. Domov smo se vrnili pustno veseli, še posebej po zaslugi vseh dobrot med potjo. Še enkrat, na zdravje obema, Jadranki in Janezu, seveda tudi Janezovi Mariji za vse sladke dobrote, ki jih je napekla!

Besedilo: mag. Franceska Žumer

Fotografije: Franci Šenk in Janez Planinc