Kokra - dolina življenja

Veter in dež v dolini Kokre sta se ob 11. uri tiho umirila, kot, da bi začutila pomembnost sporočila, ki ga bodo na spominski slovesnosti ob 79. obletnici požiga Kokre povedali nastopajoči.

20. julija 1942 so nacistični okupatorji v Kokri požgali 9 hiš, ustrelili 14 Kokrjanov in 16 talcev iz drugih krajev. V izgnanstvo so odvedli 26 žensk in otrok.
V spomin in slavo so udeleženci spominske slovesnosti vsem kokrškim žrtvam posvetili minuto molka. Venec so k spomeniku položili Fani Koder, Polajnar Marjan in Irena Rezman.

Predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kranj Božo Janeš je jasno in glasno povedal: nemški, italijanski in madžarski okupatorji so imeli samo eno nalogo, da izbrišejo s tisočletno naseljenega našega slovenskega ozemlja naš slovenski narod in da na ta čudovit košček zemlje pripeljejo svoje ljudi.
In če bi se zgodovina drugače zapeljala kot se je, se na tem ozemlju od Triglava do Vinice in od Goričkega do Strunjana danes ne bi slišala prav nobena slovenska beseda več. Nobena več! Brez pogumnega partizanskega upora bi malo več kot dober milijon Slovencev okupator prav na hitro asimiliral, tiste s sumljivimi rasnimi geni pa bi razselil vse do Sibirije.
In nihče na tem svetu ne bi več bral Kajuhove pesmi Kmetova pesem, ki jo je na slovesnosti vzneseno povedala Polona Hribar.

Kmetova pesem

Moje telo pretepeno poglejte,
lica otekla,
usta nabrekla,
moje dlani krvaveče,
moje oči plameneče!

Bil sem zemljak,
vsak svoj korak
svoji sem zemlji podaril...

Pa so prišli ti prekleti hudiči,
koder so šli, so za njimi mrliči,
meni so mater in sina ubili,
ženo so...kaj naj bi ženi storili?

Nisem več vzdržal,
v meni je tlelo,
v pesti skelelo,
pa sem udaril!

Zdaj me bijo kakor črno živino...
Moje oči plameneče poglejte, tovariši,
in mi povejte:
še vidite v njih domovino?

Nadvse prizadevni predsednik občinske borčevske organizacije za vrednote NOB Preddvor Franci Ekar je poudaril, da je okupator prav z zastrahovanjem in ubijanjem hotel uničiti življenje kokrške doline, vendar je poudaril, da so prebivalci Kokre že stoletja kleni in trdoživi ter, da so kljub trpljenju in žrtvam s trdim delom vedno smelo zrli v bodočnost.
Ob tem lahko samo rečemo: Te njihove slovenske zavednosti jim država ni nikoli znala prav povrniti! Žal!
Na zemljišču kjer stoji spomenik, je pred 20. julijem 1942 stalo župnišče. Nemški okupator na krščansko vero ni dal nič. Hitler je bil zagledan v germanske bogove. In tako so Nemci tistega črnega dne z veseljem požgali tudi župnišče.
Franci Ekar je v svojem govoru spomnil tudi na 110 letnico rojstva župnika Jožeta Vovka, ki je bil župnik na Jezerskem, opravljal pa je tudi župnijo v Kokri. Župnik Jože Vovk se je namreč po vojni pri svojih predpostavljenih v Ljubljani zavzel za to, da se zemljišče, kjer je stalo župnišče, brezplačno podari ZB Kokra za postavitev spomenika žrtvam vojne.

Kurir

Čez Mrzli laz sem k nam je v vas
zahajal mlad kurir.
Solze v očeh, okrog ust nasmeh
je imel, ko tja za dver
ves plah je šel in tam sedel,
dokler ni pal večer.

A glej, nekoč, ko ga že noč
podila je od deklet
iz varnih host čez strašni most,
zastražen in preklet,
nam je dejal: Rad bi ostal.
Nocoj imam šestnajst let.

To je del pesmi Mateja Bora, ki jo je v dež, ki ga je spet prineslo dol z Grebena, spoštljivo povedala Anica Celar Gorza.

Župan Rok Roblek, ki zaradi zadržanosti ni bil prisoten na slovesnosti, je pa vnaprej poslal opravičilo in pozdrave: »Vsak posameznik prispeva v nekaj v mozaik sedanjosti. Naši predniki pa so s svojim pogumom, celo življenjem, omogočili , da se sedanjost sploh lahko piše. Vsem voščim poguma, strpnosti in modrosti.«

Povezovalka spominske slovesnosti Mirjana Črnac se je iskreno zahvalila vsem, ki so kljub slabim vremenskim pogojem prišli v Kokro, predvsem pa je njena zahvala veljala Turističnemu društvu Kokra in predsedniku Jožetu Arnežu ter neutrudnima Kokrjanoma Faniki in Cirilu Kodru, ki neutrudno skrbita za spomenike NOB v Kokri! 

Slavko Prezelj