Naši štorklji

Breza na dimniku še ni ozelenela, ko se je na sredino popoldne, sedmega aprila na gnezdo preddvorskega grajskega dimnika vrnil oče štrk. Po sedemmesečnem dolgem potovanju po Arabiji in Afriki je po nekaj tisočih prejadranih kilometrih, prišel domov na isti dan kot leto poprej. Preddvorski gasilski veterani, Ivan in Ivan, Janez in Andrej, ki so pred poldrugim letom okoli gnezda naredili žičnato ograjo, so veliko pripomogli, da je gnezdo kljub močnim jesenskim in zimskim vetrovom ostalo trdno na svojem mestu. Oče štrk tako ni imel veliko dela z ureditvijo gnezda, tako, da je že nestrpno pričakoval prihod svoje žene. »Bo prišla ali so jo ustavili na slovensko hrvaški meji, zaradi kakšnega potrdila?« se je spraševal. Ni je dolgo čakal. Po 60 urah samskega življenja, se mu je že pridružila.

Vojko Smolej, najbližji sosed štorkelj, me je poklical že zgodaj na sobotno jutro. »Zdaj je pa prišla še mama štorklja, se že veselo objemata in kljunčkata,« mi je povedal Vojko. Štorklja je prišla v Preddvor le dan kasneje kot preteklo leto. Neverjeten računalniški program so štorklje dobile ob stvarjenju.

Res čudežno je to, da se jima v vsem tem sedemmesečnem popotovanju vse tam od sredine septembra pa do vrnitve pod našo Zaplato v začetku aprila, med nastanitvijo na afriških tleh in med tako dolgo potjo ni zgodilo nič hudega. Osem let sta zdaj stari naši štorklji. Tam v letu 2013 sta bili izvaljeni verjetno nekje v bližini Preddvora, mogoče v Olševku, mogoče v Cerkljah, mogoče v Tenetišah.

Prvič so štorklje v Preddvor priletele na ogled v aprilu 2017. Na nebu jih je bilo vsaj deset. Prav gotovo je šlo za komisijo, ki je pregledovala teren za naselitev nove družine. Čeprav so štorklje kar nekaj časa občudovale župnijske dimnike, so se na koncu odločile, da bo gnezdo stalo na nekoliko višjem grajskem dimniku. 

Leto kasneje, v letu 2018 v mesecu maju sta izbrana srečneža začela plesti gnezdo na izbranem dimniku. Neučakano smo opazovalci glede na njuno ljubezensko rajanje pričakovali tudi naraščaj, vendar so nam strokovnjaki iz Društva za opazovanje ptic Slovenije razložili, da je njuno prvo skupno leto zakonskega življenja le vaja in nabiranje izkušenj za prihodnje leto. In imeli so prav.

Kljub travmatičnim vremenskim razmeram, ko ju je v letu 2019 skoraj ves mesec maj močil leden dež in bičal neusmiljen preddvorski veter, ko smo že skoraj povsem obupali nad štorkljinim zarodom, sta se kot feniks iz pepela nedoumljivo 15. julija na gnezdu pojavili dve majhni puhasti štorkljici, prvi v zgodovini Preddvora! Sreča je bila res neizmerna za vse!

Lansko leto smo bili bogatejši še za dve štorkljici!  Štiri so zdaj bogve kje in če bo le prav se bodo neko pomlad vrnile v kraj svojega rojstva. V Preddvoru so še prosti dimniki na župnišču, na kulturnem domu, na občini … O blagostanju, o sreči, o mirnem in lepem življenju govorijo legende, kjer štorklje živijo že stoletja. Zazrimo se samo v Prekmurje, v kraje ob Muri, ki jih je opisoval Miško Kranjec in jih opisuje Feri Lainšček, v kraje, kjer ljudje živijo veliko bolj preprosto in skromno in so zategadelj tudi bolj dobri in srečni. So jih takšne naredile tudi štorklje?! Prav gotovo! Tudi v naši občini živi kar nekaj dobrih ljudi iz Prekmurja.

Naj tudi nas v letu 2021 štorklje bogatijo in naj nam vlivajo dobro voljo ter naj nam dajejo smisel za vedro in mirno življenje!

Slavko Prezelj

Foto: Slavko Prezelj