Beseda slovenska

Nemški okupatorski vojaki so zadnje dneve meseca aprila 1941 po dolini Kokre brez težav prišli v Preddvor. Namestili so se v preddvorski grad in v župnišče. V Preddvoru jim ni bilo hudega, saj so jih domačini, predvsem tisti, ki so znali nemško, lepo sprejeli. Preddvor je postal Höfflein, uradni jezik pa nemški. Nemci so že predhodno imeli spisek, katerega človeka morajo iz kraja odstraniti. Le kdo jim je bil tako naklonjen, da jim je pripravil seznam?! Ravnatelj šole v Preddvoru Peter Jocif se je pred Nemci pravočasno umaknil v Olševek, njegov brat, ki je bil prav tako učitelj, pa se je prišel skrit v Preddvor. Župnik Valentin Sitar se je umaknil v Ljubljano, umaknil se je tudi učitelj Potočnik. Med vojno v Preddvoru v cerkvi svetega Petra ni bilo svetih maš. Nemški učiteljici, ki sta začeli poučevati, sta bili strogi in tega, da bi otroci med seboj govorili slovensko, nista smeli slišati. Otroci so bili takoj kaznovani s palico! Med drugo svetovno vojno so bili vsi uradni dokumenti v nemškem jeziku in otroci rojeni v tem času so bili v rojstnem listu zapisani v nemškem jeziku. Egger Franz, rojen v letu 1942, je v letih po vojni moral dati privolitev, da so ga prepisali nazaj v slovenski priimek in ime, da je lahko postal Ekar Franc.

Prav o tem je pohodnikom, ki so se udeležili sobotnega pohoda k bolnici Košuti pod Storžičem, v pozdravnem nagovoru spregovoril predsednik OO ZB Preddvor Franc Ekar. »Z velikim spoštovanjem in častjo se spominjamo zaključka izbojevane zmage druge svetovne vojne in še posebej v njej padlih borcev, partizanov, ilegalcev, sodelavcev odporniškega gibanja, kakor tudi invalidov, mladih sirot, ki so ostali brez staršev, ko je bil premagan  fašizem in totalitarni okupatorski režim pred 75 leti. Z velikim ponosom se moramo spominjati borcev, partizanov, ki so borbo druge svetovne vojne preživeli in doživeli zmago. Premagali so okupatorske morilske horde, ki so premišljeno in načrtovano  uničevale slovenski narod.

V letu 1945 je tudi v Preddvoru zasijalo  »Storžičevo« sonce, sonce svobode, ko se je ponovno vrnila in  zaslišala slovenska beseda in pesem. V šolo so se vrnili preganjani in izseljeni slovenski učitelji. Mesto in veljavo je dobila ponovno slovenska beseda v vsej popolnosti in ljubezni. Tudi v cerkvah, pri maševanjih in spovednicah se je spet govorilo slovensko; povsod se je zaslišala slovenska beseda in pesem in tudi zadnji človeški slovesi, pogrebi, so bili spet  v slovenščini; vrnil se je preganjani in odstranjeni domoljubni slovenski duhovnik. Rojstni listi, poročni dokumenti, šolska spričevala .. vse se je ponovno zapisalo in pisalo v slovenskem jeziku.«

Spominsko družinsko poletno srečanje je kulturno, s partizansko slovensko melodiko popestril harmonikar 79 letni Branko Dežman s Srednje Bele. Branko je sin partizana, vodje partizanske tiskarne Jošt v Obenci v Kokri, katerega so tik pred koncem druge svetovne vojne nemočnega in neoboroženega na vratih tiskarne ustrelili.

Prizadevni oskrbnik partizanske bolnice Košuta Milan Tičar je v pozdrav vsem pohodnikom, nekateri so prišli tudi iz drugih krajev, izobesil slovensko zastavo.

Za dobrodošlico je Anica Celar Gorza pohodnikom namenila »štamprle« domačega in odlično doma pečeno pecivo!

Meteorologi pravijo, da bo v novembru padlo veliko snega. Zimski pohod do bolnice Košuta je načrtovan v soboto, 28. novembra. Vodja pohoda Milan Tičar obljublja, da bo snežena gaz do bolnice Košuta ravno prav uhojena, zatorej dobrodošli!

Slavko Prezelj