Pohodniki DU Preddvor na pohodu ob Kokri in na Gori Oljka

OD PREDDVORA OB KOKRI DO VISOKEGA - pohod 9. 6. 2020

Brez dežja ni šlo, je pa šlo z dežjem in z dežniki. 

Društvo upokojencev Preddvor je v torek, 9. 6. 2020, organiziralo planinski pohod od Preddvora do Visokega. Pet pohodnikov je krenila iz Preddvora, hkrati pa je skupinica treh pohodnic krenila od Brda mimo Suhe do skupnega cilja na Visokem. Smer pohoda in vodenje je tudi to pot prevzel planinski vodnik Janez Planinc.

Dežnike smo razpeli že doma. Severna skupina je izpod dežnikov občudovala preddvorske in breške njive še zelenega, večinoma jarega ječmena. Bilke so se v brezvetrju samo malo tresle ob padanju dežja, ki jih je vseskozi oblival. Pogledi na čudovito, žametno zeleno obarvane njive, so nas navdajali k občudovanju in pogumu, kako vztrajati ob vsakem vremenu. Ob taki nezahtevni hoji se razvijejo prijateljski pogovori, ki sproščajo in nas še globlje povezujejo. Z Brega smo pot nadaljevali ob reki Kokri mimo Rape. Južna skupina treh pohodnic (verjetno je prav zaradi njih deževalo), se nam je na Rapi pri geološki piramidi priključila dobrovoljna in nasmejana. (Štiristrana geološka piramida prikazuje prodnike kokrških prodišč, ki izvirajo iz Kamniških Alp in Karavank. Njihova barvitost kaže na burno geološko preteklost, tako vsaka ploskev piramide prikazuje prodnike iz določene vrste kamnin) (vir Splet).

Ob novem naselju pri reki, kjer je včasih stal zelo znan Fikov mlin, smo občudovali  velik star mlinski kamen. Pot smo nadaljevali po klancu na »visoko». Namesto pohodnih palic smo pred vhod gostilne Pri Kovaču, kjer smo se ustavili na kavici in praznovali rojstni dan udeleženke in rojstvo novega Janezovega vnuka,  postavili naše velike mokre dežnike.

Vrnitev po isti poti, se je ob rosenju, pogovoru o delu na vrtu in klepetu na Bregu pri naši prijateljici Anici, končala v Preddvoru nekaj po 12. uri.

GORA OLJKA – pohod 16. 6. 2020

Aktivnosti:  izlet, baročna cerkev z dvema zvonikoma, izleti v okolico in drugih postojank

Znamenit je glavni oltar, ki uvršča cerkev na Gori Oljki med impozantne spomenike. Je delo kiparja Ferdinanda Galla. Njegov posluh za gledališke učinke je dosegel vrh v zadnji večerji z velikega oltarja. Vrsta sedečih apostolov v naravni velikosti, ki z izrazitimi kretnjami izpovedujejo svoje občutke ob zadnji večerji, je zapustila običajno oltarno okolje in išče neposreden stik z gledalcem. Na nastavku je slika Fortunata Berganta “Kristus v vrtu Getsemani”, zgoraj veliki križ, pod njim kip Žalostne Matere Božje, ob njej pa še kipa sv. Neže in sv. Jošta. Pod cerkvijo je še podzemno svetišče z božjim grobom.
Fasada na cerkvi in vsi kamniti deli so bili obnovljeni 1998 leta, prav tako zunanja osvetlitev.

Gora Oljka je kraški osamelec in izredno razgleden vrh. Na vzhodu vidimo Konjiško goro in Boč, prek Celjske kotline pa seže pogled na hribovje, ki jo obdaja, z Resevno in Tolstim vrhom; na jugu se odpira pogled na severno stran Posavskega hribovja od Velike planine, Krvavice, Javorja, Kuma, Mrzlice, Gozdnika, do Maliča; na zahodu se pogled ustavi na Dobrovljah, Menini planini, Velikem Rogacu, Golteh, Smrekovcu, Raduhi in na Savinjskih Alpah z Ojstrico; od zahoda proti severu vidimo Peco, Uršljo goro, Pohorje in Paški Kozjak, pred njim pa gričevje na Ponikevski planoti. Lep je pogled na Savinjsko dolino od Letuša do Celja ter na kraje Šmartno ob Paki, Braslovče, Gomilsko, Polzelo, Šempeter v Savinjski dolini, Prebold, Žalec in Celje, na del Gornje Savinjske doline z Mozirjem in na del Šaleške doline z Velenjem.

 GRAD ŽOVNEK je zagotovo eden najstarejših gradov na Slovenskem. Kdo so bili graditelji prvotnega gradu ni znano. Prvi znan lastnik, ki ga literatura omenja v 12. stoletju, je bila družina Savinjski. Ta se je okoli leta 1150 preimenovala v Žovneške. Žovneški gospodje so že ob prvem omenjanju v pisnih virih poleg družinskega gradu posedovali še grad Ojstrico v občini Tabor, Šenek nad Polzelo ter Libenstein nad Preboldom. V kasnejših letih so Žovneški postopno večali svoje posesti, finančno in vojaško moč in svoj ugled. Leta 1333 so Žovneški po odkupu druge polovice mesta Celje svoje upravno središče in bivališče preselili v Celje. Cesar Ludvik Bavarski je 16. aprila leta 1341 Friderka I. s posebno listino povišal v grofovski stan. Leta 1436 pa so bili Celjski grofje povišani v kneze. Kljub temu da je celjski grad postal novo upravno središče Žovneških, so le ti ostali močno vezani na svoj matični grad in rodovne simbole. Grad Žovnek je ostal njihov družinski grad, na katerem so se kasnejši rodovi Celjskih grofov pogosto zadrževali. Po nasilni smrti zadnjega Celjskega kneza Ulrika II. leta 1456 pri Beogradu je grad Žovnek, kot tudi ostala posest Celjskih, prešel v last Habsburžanov, ki so novo lastnino upravljali s pomočjo oskrbnikov. Zadnji na gradu živeči lastnik je bil Jožef Čokl von Ruhethal, ki pa je leta 1816 v dolini zgradil novo graščino Žovnek in se iz starega gradu izselil. Po letu 1816, ko so se z gradu odselili zadnji tam živeči lastniki, je bil grad prepuščen propadanju. Danes je nekdaj mogočni grad prezentiran kot ruševina, ki se postopno obnavlja. Vhod v grajski kompleks je urejen preko mostu skozi obnovljen vhodni portal. Dvodelni vhodni portal je bil namensko ločen za pešce in konjenike. Levo od vhodnega portala stoji najbolj markantni del grajskih ruševin, okrogli obrambni stolp, ki je Žovneškim zanesljivo služil v obrambne namene. Stolp je dvonadstropna stavba, ki je imela nekoč osrednji del v prvem nadstropju, v katerem je bila grajska kapela. Desno od vhodnega portala se nahajajo ostanki južnega zunanjega in notranjega obzidja. Osrednji del gradu je nekoč predstavljal stanovanjski del ali palacij, ki pa je danes skoraj v celoti porušen. Edina ostanka nekdaj mogočnega palacija sta dve takoimenovani “špici”, ki sta bili leta 2008 v celoti obnovljeni.

Braslovško jezero Braslovško jezero leži približno 1 km severozahodno od trga Braslovče. Nastalo je leta 1961 z zajezitvijo potoka Trebnik in po površini meri približno 4,5 ha. Jezero je bilo od vsega začetka namenjeno turističnim aktivnostim in družabnim dogodkom. Na in ob jezeru so se v preteklosti tako v poletnem kot v zimskem času odvijale številne prireditve. Danes je Braslovško jezero priljubljena točka predvsem za ljubitelje sprehodov in oddiha v naravi, saj je okoli jezera je speljana urejena gozdna učna pot v dolžini okoli 1,5 km, ki je primerna za vse starostne kategorije.

Zapisala: Francka Planinc, foto: Janez Planinc