Črno zlato v Bašlju

Med Bašljani je že dolgih deset let tlela misel, da bi bilo dobro, da bi se enkrat na en lep dan lotili kuhanja oglja prav na takšen način kot je bila nekdaj navada pod Storžičem. Tam pred drugo svetovno vojno se je še kadilo iz kop vse od bašeljskih gozdov, preko Mač in Nove vasi do Potoč in naprej v Kokro. V Kokri je zadnjo kopo kuhal Florjan Krč, Tomaškov. Pred letom 1970 jo je še zadnjič skupaj zakuril s svojim vnukom Vilkom. Vilko mu je pri tem delu velikokrat pomagal. »Imel sem res en tak vesele, ko sem to delal z atom, še posebno takrat, ko sva oglje spravljala v vreče, prej sva ga malo namočila, da je malo več vagal. Vsega je pokupil kovač iz Tupalič, Bukovnik. Predn sva pa začeva kopo postavlat, je pa ata rekel, zdej se pa tle mau dol usedva, pa mau zmoliva.«

V Bašlju je vso organizacijo kuhanja kope prevzel Miran Markun, Petrovčev. Miran, ki je do konca junija proti Spodnjemu Kališču gradil gozdno vlako, je ves droben les listavcev, bukev, jesen, gaber, spravljal na kup. Na koncu se ga je nabralo deset kubičnih metrov in takšna količina je botrovala odločitvi, da bodo v Bašlju po osemdesetih letih in več spet kuhali oglje. Naj tu zapišem še eno anekdoto. Izgradnja gozdne vlake v mesecu juliju in avgustu s strani naravovarstvenikov ni bila dovoljena zaradi varovanja alpskega kozlička. Pa se je našel eden, ki je rekel: »Pa dajte no, a vas ni dovolj lovcev, da bi tega kozlička pihnili.« Alpski kozliček je hrošček, dolg od 15 do 38 milimetrov in je v Sloveniji zaščitena vrsta.

V začetku oktobra so se na travniku pod Petrovčevo hišo zbrali najbolj zagreti koparji, postavljalci kope. Tako, kot piše v izbrani brošuri Oglje je črno zlato, ki ga je pred štirimi leti izdalo Društvo oglarjev Slovenije, so Miran Markun, sosed Miran Šilc ter prijatelja Dejan Dolinšek iz Tupalič in Sebastjan Aleš iz Mač na najbolj ravnem terenu ob kozolcu začeli postavljati kopo. Najprej so postavili strženico tako, da so v tla zabili tri sušice v obliki trikotnika. Sušice so med seboj povezali z obroči vej in srobota tako, da so ti obroči strženico držali vsaksebi. Na dnu strženice so položili dve trščici v obliki križa. Takoj zatem pa so na strženico začeli prislanjati okoli meter dolge okroglice bukve, jesena in gabra. Fantje so v nekaj dneh porabili ves les, tako, da so kopo lahko takoj pokrili s »srajco«. Srajca so smrekove veje naložene do 15 cm na debelo. Na smrečje pa so potem položili ne prevlažno in ne presuho zemljo, prav tako v debelini 15 cm. Najboljša zemlja je humusna s čim manj ilovnatimi delci.

Po tem opravilu je bila kopa pripravljena za prižig. V odprtino strženice so poprej vsuli drobne koščke lesa, potem pa so na ta les stresli žerjavico, da se je les vžgal. V okolici Litije je navada, da kopo prižge ženska. Gorenjci, ki so mogoče malo bolj trdi glede vraževerja, pa kopo prižgejo sami. Tako je tudi v Bašlju kopo prižgal Miran Markun.

Miran je veliko nasvetov glede kuhanja kope dobil pri zelo izkušenem koparju. Janez Pegam iz vasi Zabrekve v Selški dolini je kopar že 41 let. Vsako leto doma na 850 metrov nadmorske višine zakuri dve kopi, prvo v maju in drugo takrat, ko je košnja že mimo, torej v avgustu. Janezove kope so precej velike, saj v njih položi kar od 40 do 50 kubičnih metrov lesa. Na moje občudovanje, kako je kuhanje kope zelo kunšten dev, mi je Janezova žena Cilka rekla: »Glih kr tk pa ni, d b to kr usak ohk devov.«

Pri izdelavi kope je treba dobro vedeti kje se naredijo zračniki, kdaj jih je treba zapreti, tako, da se oglenitev v kopi najbolje vrši. Štiri prve noči so fantje merkali na kopo, da se ni vžgala, kajti oglarjem se je že zgodilo, da jim je kopa kdaj tudi pogorela, če v njej zrak ni pravilno krožil.

Po enajstih dneh se je v Bašlju iz dimnic v kopi že začel sukati svetel dim. To je znak, da je na kopi treba zapreti vse luknje, da se kopa ohladi. To traja vsaj dva dni.

»Dober dan koparji!« je v nedeljo fante v Bašlju pozdravil Janez Pegam, ki je na ogled razdiranja prišel z ženo Cilko. »Zdaj jo pa le prekucnite,« jim je rekel. Po odstranitvi zemlje se je začelo kazati lepo črno oglje, ki so ga fantje začeli s posebnimi železnimi grabljami vleči iz kope. Vmes je bil še kakšen »krbin« neizogleneli kos lesa, ki ga je bilo treba ločiti od oglja. Sem in tja se je med ogljem pokazal še kakšen plamenček ognja, ki ga je bilo treba malce politi z vodo. Prav odlično bašljansko črno zlato je na koncu romalo v velike vreče.

Miranova žena Janja je za prvo kuhanje oglja po osemdesetih letih v Bašlju koparjem postregla s slastnimi krofi. Miran in Miran, Dejan in Sebastjan, iskrene čestitke za korajžo, trud in skrb, da ste to garaško delo, ki so ga naši predniki opravljali stoletja nazaj, spet postavili v današnji čas!

Hvala vam!

In še oglarski pozdrav: Naj se kadi!

Slavko Prezelj 

Fotografije: Sebastjan Aleš, Miran Šilc, Slavko Prezelj