Volčja pojedina

Ena je bila bela in druga rjava. Obe sta bili ovci. Po pokolu, ki se je zgodil v ovčjem tropu v zadnjih dnevih maja 2025 v Dolgi njivi za Zaplato, sta ostali sami na planini. Pravzaprav ni bilo čisto tako. Z ovčarji, ki so preživeli trop stopetdesetih ovc odpeljali v dolino, je odšla v dolino z njimi tudi rjava ovca. Med ljudmi je zdržala le slab teden. Čeprav slabi izkušnji navkljub je želela nazaj na sončne planinske pašnike. Preskočila je ograjo in v enem dnevu in pol je bila že nazaj. Ker se je volčji pokol zgodil ponoči, so ji  v spominu ostali samo glasovi trušča bežanja ovc in njihovo neprekinjeno grozljivo beketanje. Zelo se je razveselila, ko je po nekaj dneh naposled v Dolgi njivi zagleda belo prijateljico. Od nje je izvedela, da volkov po tistem pokolu ni bilo več slišati in videti. Po tem kratkem srečanju sta se ločili, rjava je odšla navzdol v Boštek, bela pa je ostala zgoraj. Konec novembra, ko je pritisnil mraz in je gore pobelil sneg, se je bela ovca začela umikati v dolino Bistrice. Janez Tičar, Kajžev iz Preddvora jo je okoli Božiča videl pri Mlinarjevi skali. Na dan Svetih treh kraljev se je povsem od blizu z njo srečal tudi njen lastnik Martin Premru, Mlinarjev, vendar za korak ali dva je bil prekratek, da bi jo lahko pobožal.

Sem in tja se je govorilo, da je kdo spet tam zgoraj videl volkove. Marko Šter je na prvi dan novega leta na Kozjeku videl tri. Ko je odlezel sneg in se je mesec april že prevešal proti maju je nekdo slišal glasove, več mladih glasov v Mačevski dolini. Je volkulja dobila naraščaj, so se spraševali ovčarji. In prav nič jim ni bilo ljubo pri srcu, da bi sredi meseca maja odpeljali svoje trope ovc na Zaplato. Bojazen, da bi se spet zgodilo kaj hudega, jih je odvrnila od planinske paše. Zatorej so v dolini in po bregovih Kokre iskali druge površine, katere lahko ogradijo z električnimi mrežami. Veliko časa in truda jim pobere takšna paša.  

Bela ovca in rjava ovca pa sta spet uživali v gorskih višavah. Rjava ovca je spet zavzela svoj prostor okoli Boštka. Rajko Fende, oskrbnik koče v Boštku, jo je ob koncu tedna imel vedno na očeh in med drugim je povedal tudi to, da se najrajši pase tam, kjer so blizu košute in jeleni.

Bela ovca, vsa obogatena z debelo belo volno, pa je zasedla spet svoj prostor v Dolgi njivi. Konec vročega junija se je še hladila na melišču ob stezi za Srednji vrh. Po pripovedovanju enega od obiskovalcev gora pa je prišel podatek, da ovca šepa, ker ima poškodovano prvo nogo.

V teh zadnjih dneh meseca julija bele ovce ni več. Njena debela ovčja volna je obležala na koncu Dolge njive, nekoliko stran pa leži obrano okostje hrbtenice. Težko bi bilo reči, da so volkovi odšli  nekam daleč, mogoče za dan, teden, mesec, ne, ne, tukaj so med nami, skriti v prostranstvu gozdov.

Matiček Roblek, Vaškarjev, je letos dal na pašo na Storžič 130 odraslih ovc in 50 jagnjet. Mogoče je res, kar pravijo, da volkovi takšnih strmin ne marajo. Naj le ostane tako!

Na Spodnjem Kališču, na ozemlju Agrarne skupnosti Bašelj, pa je letos nekdanjo bašeljsko planino s tropom ovc obogatil Luka Roblek, Mešanov iz Bašlja. Za boljše počutje trop varuje električna mreža.

Ni lepšega, kot je to, da poleg pogleda na vesele planinske ljudi človeka v tem planinskem okolju razveseljujejo tudi tropi ovc. Naj gre v tem zapisu vsa pohvala in zahvala vsem ovčarjem, ki se trudijo in skrbijo, da več stoletij živo pašništvo v našem gorskem okolju ne bo zamrlo. Hvala!

Na Zaplati pa le poglejte kdaj za rjavo ovco. Pri košutah je rada.

Zapisal: Slavko Prezelj

Foto: S. Prezelj, L.Roblek