Grebenica je v nedrjih skrivala pot

»Pred seboj ne daleč imaš Mačevsko sedlo; na desni štrle v zrak strme skalnate pečine Malega Grintovca, na levi pa se pred Storžičem ponižno dviga čez polovico z drevjem obraščena Grebenica«, tako je v časopisu Kmetijske in rokodelske novice v letu 1878 v članku Ozir po domovini, Storžič, zapisal Simon Robič, ki je kot kaplan služboval tudi v Preddvoru.

Grebenica je z bukvijo poraslo vzhodno pobočje kališkega grebena, ki se dviga nad Mačevsko dolino. Vse tja gor do Mačevskega sedla je bila do leta 1952 še živa Mačevska planina. Zadnja pastirja goveje živine na tej planini sta bila Remčeva dva iz Mač, Lojze in Francelj. Janez Aleš, Remčev, mi je pravil, da mu je oče povedal, da se je nad Mačevsko planino enega vročega poletja odtrgal oblak. Silne vode, ki so iz vsega pogorja pridrvele navzdol, so odnesle telička in ga prinesle prav na Voke nad Preddvorom.

Po vseh iskanjih zgodovinskih zapisov in spominih življenja iz ustnega izročila z Bašeljske in Mačevske planine ter Dolge njive je arheologinja dr. Jana Horvat povedala, da so bile planine med seboj vedno povezane s potmi. Samota je težka stvar in pastirice ter pastirji so morali kdaj pa kdaj priti skupaj. Ob neki priliki pred leti na Kališču mi je Janez Šenk iz Nove vasi, pokazal kje se stara pot s Kališča spusti v Mačevsko dolino. Ta kraj  je na stičišču poti, kjer se proti severu vzpneta stezi ena na Bašeljski vrh, druga pa v Bašeljsko sedlo, tretja pa vodi proti zahodu, ki mimo studenca pelje po sredini Storžiča na planino Javornik.

V Kulturno umetniškem društvu Matije Valjavca nas je kar nekaj takšnih članic in članov, ki so nam gore zelo blizu, saj v njih vsakokrat najdemo pristno lepoto in hkrati odkrivamo zabrisane koščke življenja naših prednikov.  V letu 2024 smo tako ob izdelavi poti na Kobilo na grebenu Laneža povsem slučajno z najdbo lončevine in kovanih žebljev odkrili kraj, kjer je stala povsem pozabljena koča mačevskih pastirjev. Prav na tem kraju smo to nedeljo 10. maja 2026 začeli obnavljati pot čez Grebenico, ki jo pokriva bukov gozd. Rok Šenk, član društva in tudi član preddvorskih gorskih kolesarjev je že pred tem nekajkrat podrobno prečesal pobočje, ki je gosto nastlano z bukovim listjem. Z odličnim občutkom za terensko delo so se Roku na nekaterih mestih začele kazati in odpirati sledi nekdanje pradavne poti. »Vso pot sem že strasiral«, mi je en dan v aprilu veselo povedal Rok. In prav to je bilo ključno, da je odločitev za izdelavo poti postala trdna. Članice in člani kulturnega društva ter članica in člani gorskih kolesarjev smo si močno segli v roke, da skupno zavihamo rokave in znova oživimo to pradavno pot.

Krampi, rovnice, grablje in motorna žaga so stopili v ospredje. In v ospredje so stopili tudi izkušeni gorski kolesarji, ki imajo za seboj že precej izdelanih gorskih kolesarskih poti. Njihova najlepša pot pelje skozi Novljanski vintgar ob Bistrici navzgor in čez severna pobočja na Sveti Jakob. Za jagodo na torti je z njimi prišla tudi gorska kolesarka, nekdanja Belanka Breda. Vodja kolesarjev, tudi Belan, Primož, je prvi zapodil kramp v zemljino, za njim pa še vsi ostali Borut (Zuji), Aleš, Rok, Janez, Uroš in Ivan ter seveda tudi traser Rok. Prav navdihujoče jih je bilo gledati, koliko moči in znanja je v njih.

Nič manj navdihujoče pa ni bilo gledati tudi članice in člane našega društva. Predvsem so vso delavnost in mladostno zagnanost pokazali Tomaž, Aljaž, Lovro in Martin. Za njimi pa vsi ostali, Lejla, Petra, Bernarda, Polona, Francka, Gregor, Primož, Marko in naš najstarejši in nepogrešljivi član Stane. Res malokdaj se v gorskem svetu najde tako številčna druščina, ki bi tako tako zavzeto in srčno opravljala takšno povsem nič kaj lahko prostovoljno delo, 23 nas je bilo vseh skupaj. Vso pot od vznožja s 1380 m na 1570 m nadmorske višine ni bilo pri delu nikakršnega popuščanja. Grabljice so odstranjevale globoke sloje listja, rovnice in krampi pa so v rokah trpežnih fantov in mož peli svojo pesem. Kapo dol vsem!

»To je pa res odlična pot, ki na človeka deluje prav blagodejno,« je na cilju na vrhu Grebenice povedala predsednica društva Petra.

Na vrhu nas je pozdravilo sonce in čudovit Storžič. Ruševje že ponuja smolnate vršičke, ki so nepogrešljivi zdravilni napitek v mrzli zimi. Lesena hrastova tabla na drobni bukvi, z napisom Pastirska pot v Mačevsko dolino, ki jo je napravil Peter Kurnik iz Bašlja, že vabi, da jo preizkusijo vsi, ki jih mikajo nova obzorja in zgodovinska dediščina.

V letu 820, ko je frankovska vojska napadla slovansko gradišče nad Bašljem, kamor se je zatekel vodstveni sloj države Karniole, so se ženske z otroki po skrivni poti odpravili na Kališče. Z njimi se je odpravil tudi duhovnik, ki je na Gradišču pozabil kadilnico. Tako je v pripovedki o Gradišču zapisala arheologinja Judita Lux. Na Kališču sta na stari planini iz pozne antike stali dve stavbi. Bili sta premajhni za vse, tako da se je nekaj žensk s starejšimi otroki odpravilo na pot v Mačevsko dolino in naprej čez Kobilo v Dolgo njivo, kjer je bila tudi pastirska koča.

Ta starodavna pot je zdaj med nami spet živa. Veter, ki je zavel s Storžiča je tudi nas pospremil v Mačevsko dolino. Aljaž jo je prvi preizkusil z gorskim kolesom. Na koncu je dobrovoljno pokimal, da mu je všeč.

Prav na dan, ko nam je bilo dano vse to doživeti, je minilo 150 let od rojstva našega pesnika, pisatelja in dramatika Ivana Cankarja. Njegova veličina je izjemna. Njegovo pesem »Šla si mimo mojega življenja« je na mestu nekdanje mačevske pastirske koče vsem zbranim recitirala Petra v zahvalo vsem za lep ustvarjalni delovni dan.

Gorski kolesarji so se poskočno odpeljali v dolino, ostali pa smo se s krampi, rovnicami in grabljami odpravili na Kozjek, kjer smo se po pol ure hoje udobno namestili na traktorsko prikolico. Ivan Šenk, dobričina iz Nove vasi, nas je zatem varno pripeljal v dolino!

Prisrčna hvala vsem!

Slavko Prezelj